Novice‎ > ‎Novice 2011‎ > ‎

Pohod veteranov na Triglav

objavljeno: 20. jul. 2012 13:16 avtor: PVD sever Celje   [ posodobljeno 20. jul. 2012 15:08 ]

Četrtek, 7.7.2011, ura  je nekaj minut čez osmo zvečer. Nekaj članov odprave na vsakoletni spominski pohod, se na zbere na Rudnem Polju. Najprej nahrbtnike odnesemo v spalnico, nato skupaj povečerjamo dobrote, katere smo prinesli v nahrbtniku. Med večerjo prijetno poklepetamo in naredimo plan pohoda. Še tuš in spanje.

V petek, v zgodnjih jutranjih urah vstanemo in se odpravimo na pot. Ponoči je deževalo, a jutro je bilo prijetno. Razmišljamo, a bi vzeli s sabo vetrovke, ali bi to pustili kar v avtu. Bolje, da imamo s sabo, kot da nas tam gori kaj preseneti in nas zebe. Pot na goro je že ustaljena. Kratek počitek pred vzponom na Studorski preval, pa do Vodnikovega doma. Tu se okrepčamo in si obnovimo zaloge vode. Strumno krenemo naprej. Nekaj po 10 uri smo že vsi na Planiki, tudi tisti, ki so na pot krenili v petek zjutraj od doma. Tu je, kot je že to običajno, Anderličev Tone rezerviral sobo za nočitev. Tu gori močno piha, sunki vetra so močni, že med potjo je enemu odneslo kapo, enega pa celo prevrnilo. Podatki o dogajanju tam gori čisto na vrhu so različni. Eni pravijo, da sicer piha, drugi da so se morali kar nekajkrat močno stisniti k skali, da jih ni prevrnilo. Razmišljamo, ali naj gremo gor ali krenemo na kakšno drugo turo, da zapolnimo dan. Najprej proti vrhu kreneta Anderličev Tone in Planinčev Slavc, kmalu za njima se počasi odločamo če ostali. Med potjo, je res na nekaterih mestih močno pihalo, a mnogo manj kot na koči. Na vrhu se nismo čakali, saj ni kazalo, da bo dolgo zdržalo brez vetra. Vsi se varno vrnemo na kočo. Nekaj se nas odloči še za odhod na proslavo na Kredarico. Bili smo zgodnji in Slavc dobi v roke Harmoniko. Meh raztegne, skupaj zapojemo nekaj borbenih. Kaj kmalu je okoli naše mize vse polno. Slavc zaigra še nekaj domačih. Ko gostje izvedo, da spi na Planiki, ga hočejo prepričat da ostane kar pri njih, da bodo že našli prostor zanj. Ker smo tam, se seveda udeležimo tudi proslave, na kateri nas je vse nagovoril podpredsednik našega združenja Mencin. Na koncu vsi skupaj zapojemo še primorsko himno in jo počasi mahnemo nazaj na Planiko. V koči z ostalimi pohodniki malo poklepetamo, pa v posteljo, jutri nas čaka še sestop v dolino.  

Ne tako zgodaj, kot v petek, se tudi v soboto vsi vstanemo. A ne vsi dovolj hitro za skupno fotografiranje, katero nam je ušlo tam gori na vrhu očaka, saj jih je že nekaj krenilo tja dol. Slikamo se, kolikor nas je ostalo in jo še mi odrajžamo v dolino. Med potjo, na skali opazimo svizca, kateri mirno opazuje, kaj se dogaja. Eden izmed naših kar glasno zažvižga in še nekaj reče, pokažemo mu, naj bo tiho. Kar hitro se odločimo in mu damo planinsko ime Svizec. Nič ni imel proti. Na Vodnikovem domu obvezen kratek počitek. Malo naprej, se nas nekaj odcepi in gremo na Rudno Polje preko Uskovnice. Pot je zelo zanimiva, na nekaj delih kar nevarna, a smo tudi to premagali brez problema. Na Rudno polje pridemo še zadnji trenutek, da vidimo proslavo, a mimohod smo zamudili.

Preživeli smo še en lep pohod na našega očaka.

 

JOŽE LAŠČAK