Novice‎ > ‎Novice 2012‎ > ‎

Delegacija društva na slovesnosti ob 65- obletnici priključitve Primorske k matični domovini

objavljeno: 19. sep. 2012 07:59 avtor: PVD sever Celje   [ posodobljeno 19. sep. 2012 21:38 ]

Slovesnost ob 65. obletnici priključitve Primorske

Delegacija PVD Sever za celjsko območje in praporščak društva Marjan Zagoričnik so  se  v soboto, 15.9.2012 udeležila slovesnosti ob 65. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini v Kopru. S tem dejanjem smo priključili praznovanju pomembnega jubileja.

 

Predsednik države dr. Danilo Türk je v svojem govoru povedal naslednje (objavljamo v celoti)

 

 

Danes Slovenija slavi. Slavimo naše domoljubje, našo samoodločbo in našo državnost. Za vse troje je kot živ simbol naša Primorska. Zato je vsakoletni dan Primorske naš dan domoljubja, dan samoodločbe in naše države. Brez Primorske v resnici ni Slovenije. Primorska je v samem srcu slovenske samoodločbe in državnosti.

Zbrali smo se tu, v Kopru, na tej veličastni proslavi Republike Slovenije in vseh pozitivnih vrednot, na katerih je zasnovana naša država – demokratičnosti v odločanju o lastni usodi, ustavno zajamčenih človekovih pravic za vse državljanke in državljane, privrženosti mirnemu sožitju narodov in graditvi našega skupnega evropskega doma. Vse to je v naših mislih danes in vse to ima svoj trden temelj v načelu o pravici vseh narodov do samoodločbe in v zgodovinskem prizadevanju Primorcev za uveljavitev tega načela.

Na današnji dan, 15. septembra 1947, je začela veljati mirovna pogodba z Italijo. Toda bilo bi zgodovinsko netočno in krivično, če bi Primorsko poskušali razumeti zgolj kot geografski pojem, kot del zemeljske površine, ki je bil z mirovno pogodbo preprosto pripojen zmagoviti državi. Določbe mirovne pogodbe o prenosu največjega dela ozemlja Primorske pod suverenost tedanje Jugoslavije ne bi bilo, če se ne bi toliko let in desetletij poprej Primorci, Brkinci, Kraševci, Notranjci, Šavrinci ter prebivalci Posočja, Vipavske doline in vseh drugih krajev tako vztrajno upirali fašizmu in poitalijančevanju. S tem uporom so izvajali nenehen, vsesplošen in trajen plebiscit, s katerim so se dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem izrekali za zedinjenje Slovenije.

Ta narodnoosvobodilni boj je na Primorskem potekal dolgo ter v mnogih fazah in oblikah – od narodnjaškega prizadevanja v 19. stoletju, do tigrovskega boja v času fašizma in do narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno, boja, ki je združil mnoga prizadevanja in raznovrstna gibanja Primorske pod eno zastavo. Svoj polni politični izraz je ta boj dobil v temeljnih točkah Osvobodilne fronte slovenskega naroda in v njenih sklepih z dne 16. septembra 1943. To so bili zgodovinsko pomembni sklepi, ki se jih spominjamo danes. Z mirovno pogodbo leta 1947 so ti odločilni sklepi samoodločbe slovenskega naroda dobili svojo mednarodnopravno potrditev in postali pomembna prvina povojnega miru in varnosti.

Za vse to vam gre danes dvakratni hvala, vrli Primorci! Vaš boj je bil epohalnega pomena za slovenski narod, za slovensko državo in za mednarodni mir. S samoodločbo in s pravično zmago pridobljeni mir je dvojno trden. Zgodovina je vam in vsem nam to več kot potrdila. Vse od mirovne pogodbe naprej ste to trdnost miru v tem prostoru med Alpami in Jadranom, v krajih, ki spadajo med politično najbolj občutljiva območja Evrope, tudi odlično izkazali. Ta trdnost miru se je krepila z Londonskim memorandumom o razumevanju iz leta 1954, z Osimskimi sporazumi leta 1975 in z dokončno utrditvijo miru in varnosti po vojni za osamosvojitev Republike Slovenije, ki se je leta 1991 začela in zmagovito končala prav na Primorskem. Trdnost evropskega miru, ki se je zgodovinsko potrdila na Primorskem, je bila, je danes in bo še naprej močna geopolitična opora trdnosti naše države, današnje suverene Republike Slovenije.

Ob današnji slovesni priložnosti je edino prav, da se spomnimo vsega trpljenja primorskega človeka, ki je spremljalo ta epski zgodovinski proces. Primorski Slovenci so svojo avtohtonost dokazovali že s svojim večstoletnim obstojem in razvojem lastne identitete, in to ne glede na pritisk gospodarsko in kulturno vzvišenih in politično dominantnih zahodnih sosedov. Bili so prve žrtve fašizma. Požig Narodnega doma v Trstu, 13. julija 1920, je označil začetek narodnostnega in socialnega zatiranja, ki je dobilo nove, totalitarne značilnosti. Odgovor primorskih Slovencev je bil junaški odpor, prvi protifašistični odpor v Evropi. Nastala je organizacija TIGR, nastala so še druga združenja oboroženega protifašističnega odpora. Padle so žrtve. Pred nekaj dnevi smo se ponovno spomnili bazoviških junakov: Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Njim in vsem drugim junakom protifašističnega boja pripadata večna slava in spoštljiv spomin. Njihova žrtev ni bila zaman. Protifašistični boj se je nadaljeval še več kot deset let po smrti bazoviških žrtev in je dosegel svoj vrh in nazadnje zmago – pod vodstvom Osvobodilne fronte slovenskega naroda med drugo svetovno vojno. Ta boj je bil naš, slovenski prispevek k zgodovinskemu boju zaveznikov proti fašizmu in nacizmu, za ohranitev civilizacije in za boljši svet. Ta boj je bil zmagovit, dal nam je uspešno samoodločbo in trden mir, ki ga uživamo danes. Zavedajmo se tega in bodimo ponosni na narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda!

Sedaj že dolgo živimo v miru, boj proti fašizmu in nacizmu pa postaja vse bolj stvar zgodovinskega spomina. Danes razumemo našo zgodovino, morebiti bolje kot nekoč, v vsej njeni tragičnosti in kompleksnosti, v vseh vidikih njene veličastnosti in njenih številnih žrtev. Bolje kot nekoč se danes zavedamo tudi tragične usode pripadnikov italijanskega naroda, optantov in beguncev iz Istre in Dalmacije, ki so zapustili svoje domove v težkih razmerah po drugi svetovni vojni. Zavedamo se številnih bolečih spominov in spoštujemo pravico, ki jo ima vsakdo do svojih spominov. Zavedamo se, da vsi ti spomini terjajo pieteto.

Razumemo pa tudi, da mora spoštljiv spomin na vse žrtve zgodovine pošteno in pravično upoštevati časovno in vzročno zaporedje njenih tragičnih dogodkov. Prav zato smo pred dobrima dvema letoma, 13. julija 2010, točno devetdeset let po požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, trije predsedniki sosednih držav – Italije, Slovenije in Hrvaške – na skupni komemoraciji miru v Trstu najprej položili venec na stavbi nekdanjega Narodnega doma. Temu simbolnemu dejanju počastitve spomina na vse žrtve fašizma smo istega dne pridali še dve: položili smo venec na spomeniku žrtvam eksodusa iz Istre in Dalmacije in se udeležili skupnega koncerta miru. Tako smo obrnili nov list v naši zgodovini in se slovesno zavezali k sodelovanju za skupno graditev nove Evrope, Evrope sožitja in vsestranske povezanosti. Ta zaveza vsebuje tudi našo skrb za položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji in italijanske v Sloveniji. Storiti je treba vse za ohranitev narodne, zlasti jezikovne identitete obeh manjšin in za njun vsestranski razvoj. Novi časi omogočajo dosledno izvrševanje veljavnih obveznosti in uresničevanje novih zamisli o pravicah manjšin.

Ko se danes, na tej slovesnosti oziramo nazaj, v zgodovino zadnjih desetletij, smo lahko upravičeno zadovoljni z doseženim. V Sloveniji nam je uspelo – poleg uveljavitve samoodločbe, državne suverenosti in miru – zagotoviti tudi visoko raven materialne blaginje in vzpostaviti nove vzorce sodelovanja v tem delu Evrope, takšne, ki obetajo dobro prihodnost. Razvijamo odlične odnose z Italijansko republiko in z drugimi sosednjimi državami. Tudi s sosednjo Hrvaško smo stopili na pot civiliziranega, arbitražnega reševanja mejnih vprašanj na temelju načel pravičnosti in mednarodnega prava. Odločitev za to pot je bila sprejeta na referendumu kot izraz suverene volje naših ljudi.

Vsi ti dosežki bi nas morali hrabriti v naših prizadevanjih za premagovanje sedanjih finančnih, gospodarskih in drugih problemov. Zavedajmo se svoje suverenosti, pridobljene v boju in po mnogih desetletjih trpljenja. Spoštujmo in varujmo jo pred vsemi današnjimi nevarnostmi.

Pred manj kot desetletjem je Republika Slovenija vstopila v Evropsko unijo in nanjo prenesla izvrševanje dela svojih suverenih pravic. To smo storili z namenom, da bi okrepili varnost in geopolitični položaj naše države ter dali naši suverenosti sodobno vsebino in moč. Evropska skupnost je tudi naša skupnost, v njej izvršujemo tisti del naših suverenih pravic, ki zahtevajo tesno evropsko povezovanje. Pri tem smo dolžni ravnati z vso vestnostjo in po najboljših močeh in zmožnostih. Ne smemo se postaviti v položaj, v katerem bi dajali videz, kakor da ignoriramo visoke evropske standarde človekovih pravic, pravne države in zrele ekonomije. To so tudi naši standardi in naše zaveze. Če bi se izneverili tem standardom, bi se v bistvu odrekli ciljem naše samoodločbe in suverenosti. Evropska unija ni tujina, pač pa naša izbira in kriterij uspešnosti našega razvoja.

Živimo v časih ekonomske in politične krize in poti izhoda iz nje še iščemo. Pri tem iskanju je pri nas včasih slišati zastraševanja, kot pravijo, z "Brusljem"ali, kar je še slabše, z "grškim scenarijem". Taka zastraševanja škodujejo našemu gospodarstvu in našemu mednarodnemu ugledu in slabijo naš mednarodni položaj. Izražajo nerazumevanje ciljev in narave naše vključenosti v Evropsko unijo in nerazumevanje današnjih zahtev suverenosti. Povejmo jasno, kaj ta čas v resnici potrebujemo: pogum, odločnost in vero v naše lastne sposobnosti, ne pa strah, negotovost in malodušje! Probleme našega časa smo in bomo sposobni rešiti! To je ključna zahteva naše suverenosti danes.

Državljanke in državljani Republike Slovenije imamo pravico do kompetentne vlade, do odgovornega socialnega dialoga in do zrelega parlamentarnega odločanja. To troje potrebujemo za uspešno premagovanje krize in za dober razvojni model za naprej. Vse to potrebujemo, da bi dosegli tiste ravni blaginje in civiliziranosti, za katere smo se z našo suvereno izraženo voljo izrekli ob vstopu v Evropsko unijo. Prav zato danes tako močno potrebujemo trdnost in zaupanje vase.

Tudi zato se spomnimo izročila Primorske, njene samozavesti in poguma in trdnosti. Bodimo pogumni tudi mi, tu in zdaj. Današnji pogum od nas ne zahteva, da bi izpostavljali tveganjem bodisi našo suverenost ali naša življenja. Zahteva pa veliko mero ustvarjalnosti in sposobnosti stopiti korak naprej, sporazumno in z dobrim občutkom za našo prihodnost. To mora biti temeljno vodilo pogajalcem, ki bodo v prihodnjih tednih in mesecih pripravljali nujne reforme na področju pokojninskega sistema in delovnih razmerij ter rešitve za sanacijo bank. Ta pogajanja bodo priložnost za dokazovanje strokovne premišljenosti in politične modrosti. Od pogajalcev pričakujem, da bodo poslušali drug drugega in pokazali sposobnost za resničen dialog in dober sporazum. Zavedajmo se, da je za tak sporazum vselej potreben tudi pogum – pogum za to, da se poiščejo ustvarjalne rešitve, pogum za oceno o tem, kaj je dosegljivo in kaj je dobro, in zlasti zavest, da smisel pogajanj ni premagati drugega, ampak doseči tisto najboljše, kar lahko sprejmejo vsi. Dialog in pogum, pogum za ustvarjalne rešitve in za trden sporazum, to je tisto, kar najbolj potrebujemo danes.

To naj bo tudi sporočilo našega današnjega srečanja in našega praznika Primorske. Naj živi naša Primorska, naj živi naša domovina, Republika Slovenija!

ą
PVD sever Celje,
19. sep. 2012 09:33
Comments