Novice‎ > ‎Novice 2012‎ > ‎

Srečanje veteranov bivše celjske občine, Lokrovec, 23.6.2012

objavljeno: 1. okt. 2012 04:00 avtor: PVD sever Celje   [ posodobljeno 1. okt. 2012 04:00 ]

V počastitev dneva državnosti smo tudi letos skupaj z Območnim združenjem veteranov vojne za Slovenijo Celje 23. Junija  pripravili tradicionalno srečanje veteranov bivše celjske občine, tokrat v Lokrovcu pri Celju, na poligonu Kinološkega društva Celje.  Člani obeh organizacij smo že dan pred srečanjem zavihali rokave, pripravili šotore in vse potrebno, da je srečanje v soboto potekalo nemoteno.

Prireditev se je pričela ob 11.00 uri. Prisotne veterane in vabljene goste sta pozdravila oba predsednika; predsednik Božidar Sevšek v imenu OZVVS Celje in Tone Ferme, predsednik PVD Sever za celjsko območje – Odbor Celje. Slavnostni gvornik je bil dr. Tone Kregar iz Muzeja novejše zgodovine Celje.

  

Z dovoljenjem dr- Toneta Kregarja objavljamo njegov članek v celoti;

 


»Spoštovane veteranke in veterani slovenske osamosvojitve in vojne za Slovenijo

Zahvaljujem se vam za prijazno povabilo na današnje srečanje oz. praznovanje, kot tudi za željo, da ob tej priložnosti spregovorim nekaj besed. Glede na to, da ne prihajam iz vrst politike in da v prelomnih časih  nastanka naše države nisem bil udeležen tako dejavno kot mnogi izmed vas, predvidevam, da razlog temu tiči v našem sodelovanju v preteklem letu. Takrat, ob dvajseti obletnici slovenske samostojnosti in vojne za Slovenijo smo v MNZC pripravili odmevno razstavo z naslovom Naša država je moja domovina: Celje 1991 – 2011, ki je brez sodelovanja z vašimi veteranskimi organizacijami ne bi bilo mogoče tako uspešno realizirati. Obenem je to bila tudi dobra priložnost za razmislek o tem, koliko mlajše generacije sploh poznajo takratno dogajanje in nenazadnje, kako po dveh desetletjih na tisti usodni čas gledamo tudi mi, ki smo ga neposredno doživljali.  Omenil sem že aktivno vlogo vseh vas, ki ste z orožjem v roki oz. na drugačen, nič manj pomemben način zavarovali in obranili nastajajočo državo in ki danes v okviru obeh veteranskih organizacij ohranjate in negujete vsega spoštovanja in ponosa  vreden spomin na takratne preizkušnje. Verjamem, da je ta spomin še močno živ v vsakemu izmed vas, zato ne vidim pravega smisla, da na tem mestu razlagam podrobnosti izpred dvajsetih let. Marsikdo izmed vas bi to znal povedati  bolj verodostojno in bolj doživeto. Zato mi dovolite, da kot zgodovinar  izpostavim le nekaj temeljnih misli in dejstev.

Kot npr. to, da je  bil s slovensko osamosvojitvijo  in z nastankom slovenske države leta 1991 dosežen vrhunec slovenske narodne emancipacije, katere razvojni poti lahko sledimo praktično vse od nastanka slovenskega naroda v modernem smislu besede. Torej nekje od srede prve polovice 19. stoletja, ko se pojavijo prve artikulirane zahteve Slovencev po  političnih, zlasti pa jezikovnih in kulturnih pravicah. Preko leta 1918, ko se je za slovo od Habsburžanov in jugoslovansko bodočnost odločila takratna tozadevno dokaj poenotena slovenska politika, do  častnega in upravičenega narodno-osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno ter  vztrajnega prizadevanja za čim večjo avtonomnost in suverenost znotraj  t. i. Titove Jugoslavije. Na vsej tej poti so si generacije naših prednikov prizadevale zagotoviti čim boljše pogoje za slovenski kulturni,  gospodarski in družbeni razvoj in položaj, včasih  celo preživetje. Marsikaj je bilo odvisno predvsem od objektivnih razmer in  danih možnosti tako v avstrijski kot jugoslovanski državni in večnacionalni  skupnosti, znotraj katerih smo iskali odgovore na slovensko narodno vprašanje. Kakršnakoli ideja o popolni državni samostojnosti in suverenosti je bila v danih zgodovinskih okoliščinah dejansko iluzorna. Šele ob koncu 20. stoletja, ko je življenje v jugoslovanskem političnem kotlu  postajalo vse bolj nevzdržno, obenem pa  je veter sprememb  zamajal  Evropo ter  omogočil novo pomlad narodov, se je tudi Slovencem ponudila do takrat skoraj nepredstavljiva ter s historičnega vidika edinstvena priložnost, da zaživijo v samostojni neodvisni državi ter se na ta način, kot radi rečemo, iz naroda prelevijo v nacijo. 

To priložnost smo Slovenci  uspešno izkoristili, ob objektivnih razlogih in kančku sreče tudi zato, ker je takratno slovensko politično vodstvo v najpomembnejših trenutkih uspelo preseči medsebojne razlike in nasprotja. In predvsem za to, ker so za njimi stali ljudje, kot ste vi. Nikoli namreč ne smemo pozabiti, da slovenska država ni zasluga zgolj nekaterih, nedvomno  pomembnih  posameznikov in vodilnih akterjev slovenskega osamosvajanja, temveč rezultat narodne zavesti, zrelosti in odločnosti ter izpolnitev  tako rekoč enotne volje  slovenskega prebivalstva.

 Ko smo preteklo leto pripravljali razstavo, smo opravili vrsto intervjujev z veterani, tako vojaškimi kot policijskimi, pa tudi kasneje smo se kar precej družili, tako formalno kot neformalno. Beseda se je praviloma vrtela okoli dogajanja med osamosvajanjem, vse od nastanka Manevrske strukture narodne zaščite do desetdnevne vojne. Priznati moram, da v vseh teh srečanjih enkrat samkrat nisem naletel na kakršnokoli poudarjanje zaslug s strani posameznikov, na kakršnokoli poveličevanje lastnega prispevka in vloge. Nasprotno, prav vsi so in ste poudarjali kolektivni duh, tovarištvo in sodelovanje v doseganju skupnega cilja. Zato toliko lažje razumem nezadovoljstvo mnogih izmed vas, ko spremljate najrazličnejše proslave, ki bolj kot na objektivnem zgodovinskem pogledu temeljijo na politično motiviranih delitvah in razdvajanju. Na poveličevanju najzaslužnejših herojev  na eni in na zamolčevanju ali pa celo omalovaževanju tistih »manj pravih« in »manj naših« na drugi strani. Že res da so proslave vselej bolj kot preteklosti, namenjene sedanjosti in prihodnosti, pa vendarle je tovrstnih dogodkov čedalje več in razočaranje nad njimi je povsem upravičeno. Kot je upravičeno tudi razočaranje nad aktualnim dogajanjem v naši državi, kar ste mnogi izmed vas izrazili že lani, med nastajanjem našega skupnega projekta, ko ste se vprašali »Ali smo se za to borili?  Žal so razočaranja stalnica zgodovinskega razvoja in  podobno kot vi, so se nekoč spraševali borci za severno mejo ali pa partizanski borci, no, slednji se verjetno to sprašujejo tudi danes. Bojim se, da se najrazličnejšim razočaranjem tudi v prihodnosti ne bomo popolnoma izogniti, upam lahko le, da jih bo čim manj.

Vendarle pa so priložnosti kot je današnja, namenjena predvsem lepim spominom, pozitivnim mislim, prijetnemu počutju in dobri volji. Tako kot pač praznujemo rojstne dni tistih, ki jih imamo radi. In zato bomo na ta način najlepše in najprimerneje počastili tudi rojstni dan naše države, ob katerem vam prav vsem iskreno čestitam. »

 

Sledil je krajši kulturni program, naš član Franc Brane Gradišnik pa nam je zapel tudi lastni himni »slovenski policist« in »slovenski vojak«.

Po uradnem delu smo podelili priznanja najzaslužnejšim članom Odbora Celje in zunanjim pravnim ali fizičnim osebam, ki so nam pomagale, da svoje delo in poslanstvo opravljamo dobro.  Priznanja sta podelila predsednik PVD Sever za celjsko območje Anton ŠMID in predsednik Odbora Celje Anton FERME.  Seveda brez pravega vojaškega pasulja ne gre. Pripravili so nam ga v Vojašnici Celje. Veterani obeh organizacij smo ob kozarčku še v pozno popoldan obujali spomine na čas, ki se ga vsi spominjamo kot čas, ki ga ne bi smelo biti, a tudi s ponosom, saj smo aktivno sodelovali pri nastajanju samosojne Slovenije.

Nato smo spet zavihali rokave, pospravili šotore, uredili prizorišče in si obljubili »naslednje leto se spet vidimo!


Srečanje veteranov bivše celjske občine, Lokrovec, 23.6.2012


Comments