Novice‎ > ‎Novice 2013‎ > ‎

Srečanje veteranov Sever in OZVVS na Dobrni

objavljeno: 28. jun. 2013 08:00 avtor: PVD sever Celje   [ posodobljeno 28. jun. 2013 08:07 ]
Občina Dobrna je bila  letošnja gostiteljica vsakoletnega srečanja veteranov bivše celjske občine (sedanje MO Celje, občine Dobrna in občine Vojnik). Ekipa OZVVS Celje in PVD Sever za celjsko območje - Odbora Celje, se je že dan prej zbrala na Dobrni in pripravila vse za sobotno srečanje.

Postavili smo šotore, pripeljali klopi, postavili drogove in nanje obeslili zastave obeh veteranskih organizacij. Skupne akcije so v zadnjih letih postale stalnice našega sodelovanja in še bolj potrjujejo našo enotnost. Tisti, ki zaradi bolezni niso smeli pomagati, pa so pripravili malico. Pa ne samo sendvičev, na prikolici so s sabo pripeljali roštilj in pekli čevapčiče in klobase, da je dišalo po celi Dobrni. Na malico smo povabili tudi župana Občine Dobrna in njegovo ekipo in se mu zahvalili za podporo društvu. Predsednika obeh veteranskih organizacij sta se zvečer udeležila slavnostne seje ob občinskem prazniku Dobrne.





V soboto, 15.6.2013, se je srečanja veteranov udeležilo kar lepo število članov obeh organizacij, a želeli bi, da bi jih prišlo še več. Program se je pričel ob 11. uri s himno. Program je povezovala Tina Anderlič. V kulturnem programu so nastopili Godba na pihala Dobrna, otroci OŠ Dobrna in moški pevski zbor. Svojo opreo in oborožitev sta obiskovalcem predstravili vojska in policija. Navzoče veterane je pozdravil župan občine Dobrna g. Martin Brecl in izrazil zadovoljstvo, da smo letošnje srečanje organizirali v njihovi občini. Pozdravom sta se pridružila  predsednika obeh veteranskih organizacij - g. Dare Sevšek iz OZVVS Celje in Anton Ferme, predsednik Odbora Celje.





Slavnostni govornik je bil Franc Bevc, prvi predsednik PVD Sever za celjsko območje. Z njegovim dovoljenjem govor objavljamo v celoti (pod člankom)

Članom, ki so v letu 2012 aktivno delovali pri delu odbora Celje, smo podelili priznanja društva. Pisno zahvalo so prejeli Habjanič Aleš, Lah Rudolf in MO - Vojašnica Celje. Bronasti znak so prejeli Zdenka Anderlič, Miroslav Planinc in Mirko Vršič. Prejemnik srebrnega znaka je Jože Vrarvnik, zlati znak pa je prejel Anton Ferme.

Svoja priznanja je članom podelilo tudi OZVVS Celje.

Ob vojaškem pasulju so se veterani še nekaj časa zadržali pod šotori in obujali spomine na čas, ko se je rojevala samostojna Slovenija in na dogodke, ki so med njimi za vedno spletli posebne vezi.

V popoldanskih urah so se veterani napotili domov, nas pa je čakalo še pospravljanje šotorov, klopi in smeti. Z dobro volje gre vse lažje, na koncu smo si utrujeni privoščili še eno porcijo pasulja in že kovali načrte za prihodnje srečanje.

Govor  g. Franca Bevca:

Spoštovane veteranke in veterani, cenjeni gostje,

 že 22 let se vojni veterani zbiramo in se spominjamo dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije. Čeprav spomin z leti bledi, pa je še vedno dovolj svež, da še znamo ločiti kaj je prav in kaj že pravo natolcevanje. Žal slovenska država ni poskrbela za sistematično zbiranje dokumentarnega gradiva o osamosvajanju Slovenije in o sami vojni za Slovenijo. To poslanstvo je bilo prepuščeno željam in interesom posameznikov. Nekaj so k temu prispevale tudi posamezne državne inštitucije in veteranske organizacije.

Toda vse skupaj še vedno ne daje popolne slike o tem, kaj se je takrat dogajalo in o vseh pomembnih okoliščinah teh dogodkov. Kar naprej še padajo »okostnjaki iz omare«, kot radi rečemo nepričakovanim novicam, ki nam vedenje o nekaterih dejstvih postavijo na glavo. Ravno te dni kroži po internetu sporočilo, da bo izšla knjiga, ki bo sestrelitev helikopterja nad Ljubljano opredelila povsem drugače, kot smo o tem vedeli do sedaj. Podrobnosti nam očitno povzročajo veliko težav. Imam osebno izkušnjo, ko sem kot urednik knjige moral opraviti kar nekaj usklajevanj med pisci prispevkov. Ljudje pač dajemo različno pozornost posameznim dejstvom, nekaj pa še prispevajo vrzeli v spominu.

Te pomanjkljivosti niso toliko problematične. Bolj me motijo primeri, ko se dogodki osamosvajanja Slovenije zavestno prikazujejo v drugačni luči, s potvarjanjem zgodovinskih dejstev, s prisvajanjem zaslug in podobno. Najbolj boleče je takrat, ko to počnejo naši, naj jim rečem »sotrpini«, se pravi sodelavci, soborci in ne nazadnje naši prijatelji. Zakaj to počnejo mi ni povsem jasno.

 Vojni veterani osamosvojitvene vojne ne bi smeli biti zadovoljni s takšnim stanjem. Naše takratno delo bo šlo v pozabo. Pred štirimi dnevi sem o tem ponovno dobil potrditev v osnovni šoli. Devetošolci o osamosvajanju Slovenije ne vedo skoraj nič. Šola jih o tem ne uči. Žalostno je tudi spoznanje, da jih o tem ne učijo niti starši, pa čeprav so bili angažirani v osamosvojitvenih procesih in so danes vojni veterani.

Kaj storiti? Vojni veterani smo vendar ponosni na opravljeno delo. Radi se spominjamo policistov, ki so leta 1989 odločno podprli slovenski NE prihodu »mitingašev« v Ljubljano ali kamorkoli drugam v Sloveniji. Prav nič še ni zbledel spomin na »teritorialce«, ki so rekli NE oddaji svojega orožja  v skladišča pod ključem JLA. Projekt MSNZ, v mislih imam dejavnosti za ustvarjanje nove slovenske vojske, ima v našem spominu visoko mesto med vsemi aktivnostmi v procesu osamosvajanja Slovenije.

Z nekaj besedami se ne da povedati vsega, kar smo storili v jeseni 1990 in spomladi 1991, ko smo se pripravljali na zadnji korak v samostojno državo, razglasitev državnosti. V zraku je ves čas visela grožnja, da bo JLA posredovala. Žal se je to zgodilo. Takrat smo izkoristili priložnost in se izkazali. Imeli smo pogum in voljo, da nas ni moglo nič ustaviti. Še posebej sem ponosen, da smo v tem zanosu znali ravnati modro in orožja nismo uporabljali brez potrebe, tudi, ko smo že bili v premoči. To se je najbolje izkazalo z ravnanjem z vojnimi ujetniki. Policisti in vojaki smo svoje obveznosti resnično opravili z odliko. Pri tem ne bi smeli pozabiti vseh tistih, ki so nam pri tem poslanstvu pomagali. Veliko jih je in bi jih tokrat težko našteval. Lahko pa jim še enkrat rečem HVALA.

 Skratka, razlogov za zadovoljstvo je dovolj in nas ne sme skrbeti za sodbo zgodovine. Kako dobra bo, je odvisno tudi od nas. Namesto nas ne bo nihče nič napisal. Zato to lahko vzamete tudi kot poziv, da združimo moči in še kaj napišemo. Najprimernejše mesto sta verjetno naši veteranski organizaciji. O dogodkih v Celju in okolici je sicer že bilo nekaj napisanega, pa vendar je še v celi zgodbi veliko lukenj. Ne bi nam smelo biti vseeno, kako bo zgodovina to razlagala in kakšno vlogo nam bo pripisala.

Na koncu naj izrazim zadovoljstvo, da prijateljstvo in sodelovanje med policisti in vojaki, ki smo ga zgradili v dolgih pripravah in v vojni  za Slovenijo, živi še danes in da skupaj negujemo spomin na svetle trenutke našega življenja.

 Spoštovane veteranke in veterani,

 v življenju vam želim vse dobro in veliko prijetnih trenutkov na današnjem srečanju.

 


Comments